BREZ ELEKTRIKE V HIŠI SMO KOT BREZ STREHE NAD GLAVO

17. 8. 2022 Elektroinštalacije

Brez uporabe električnih inštalacij si bivanja v sedanji stanovanjski hiši praktično ne znamo predstavljati. Mogoče ravno zaradi njene samoumevnosti ji dajemo premalo pozornosti in če bomo vsaj malo seznanjeni z načinom delovanja inštalacije, bomo marsikatero začetno težavo lahko rešili že sami.

Za izvedbo električne instalacije je osnova pravilno zasnovan projekt. Pri novogradnji je projektiranje omenjenih inštalacij predvideno že v projektantskem načrtu. Ker pri takšnem načrtu sodelujejo strokovnjaki s področja projektiranja elektroinštalacij, je načrt izdelan precej natančno in skladno z normativi. Na ta način so investitorju še pred pričetkom izvedbe inštalacij razjasnjene večina neznank. S tem pa je tudi bistveno zmanjšana možnost napak med izvedbo inštalacije.
Pri novogradnji je seveda precej bolj prosta možnost postavitve inštalacij kot pri adaptaciji zgradbe. Pri slednji je projektant omejen z obstoječo arhitekturno zasnovo in z že vgrajenim električnim razvodom. Potrebno je poudariti, da nič manj kot pri novogradnji je projekt pomemben tudi pri adaptiranem objektu. Projektant izdela projekt sanacije obstoječega sistema šele zatem, ko se dovolj seznani z obstoječo inštalacijo samega objekta.

Načrtovanje elektroinštalacije

Nizkonapetostne elektroinštalacije razumemo kot inštalacije za moč in razsvetljavo v zgradbah in pomemben podatek je, da pri tej vrsti inštalacij električna napetost niha v obliki sinusne krivulje. Če razložimo to pomeni, da izmenični tok z določeno frekvenco požene izmenična napetost. V stanovanjskih hišah je predpisana električna napetost 220 V (voltov). Ta napetost je povsem zadostna za večino potreb v hišnem gospodinjstvu. Inštalacije telekomunikacijskih naprav ne presegajo 50 V izmenične napetosti in 120 V enosmerne napetosti. Med te spadajo spletna povezava, alarmni sistem, domofon, telefon, ipd.
V sedanjem sodobnem stanovanjskem objektu je vgrajena številna elektronska oprema, računalniški sistemi in inteligentne inštalacije. Zaradi takšnega tehnološko vse bolj kompleksnega sistema je še toliko bolj pomembno dovolj strokovno projektiranje električnih inštalacij. Že v projektni dokumentaciji oziroma projektu električnih inštalacij mora biti natančno izrisana vsa električna inštalacija v hiši. Projektant mora predvideti na primer vsa mesta razsvetljave, kakšna naj bo razsvetljava, po katerem mestu bo tekel energetski razvod, kje bo priključna omarica, na katerem mestu bo razdelilnik, kakšne bodo telekomunikacijske inštalacije, itd. Projektna dokumentacija za elektroinštalacije sicer obsega projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), projekt za izvedbo (PZI) in projekt izvedenih del (PID).
Po predpisu mora biti glavna priključna omarica vgrajena na dostopnem mestu fasade objekta, lahko tudi na betonskem opornem zidu. Višina spodnjega dela omarice mora biti od 80 do 100 cm od tal ter zgornjega roba za odčitavo merilne naprave ne več kot 200 cm od tal. Za uvod kablov v priključno omarico morajo biti uporabljene najmanj dve Stigmaflex cevi premera 110 mm, izjemoma tudi s premerom 90 mm. V omarici so nameščeni števec električne energije, glavne varovalke, naprava za zaščito pred previsoko napetostjo, prenapetostna zaščita in stikalna ura. V to omarico sami nimamo dostopa in je zaklenjena s ključem, ki ga ima elektrodistribucijsko podjetje.
Moč in s tem poraba električnega toka je določena z nazivnim tokom varovalk ali tarifnega odklopnika, ki omejuje odvzem moči iz javnega omrežja. Sama obračunska moč in z njo priključnina je torej končni mesečni strošek za električno energijo. Ob izbiri moči toka, ki ga nadzorujejo glavne varovalke, moramo vedeti kolikšno moč bodo potrebovali električni priključki, saj je nesmiselno vgrajevati močnejše varovalke z večjim pretokom električne energije kot jo potrebujejo naši priključki. Preslabotne varovalke bodo povzročale izpade električnega toka, premočne varovalke pa bodo po nepotrebnem porabljale več električne energije, kar se nam bo poznalo z višjim zneskom na mesečni položnici porabe električne energije. Za manjše gospodinjske aparate in razsvetljavo zadostujejo že glavne varovalke z nazivno vrednostjo 1 x 16 A. Vendar uporabljali bomo verjetno tudi pralni in sušilni stroj, morda tudi električno pečico in klimatsko napravo, za kar pa bodo zadostovale varovalke 1 x 25 A s 6 kW priključne moči ali 1 x 35 A. Če bomo uporabljali še električno ogrevalno toplotno črpalko, pa bodo potrebne varovalke 3 x 20 A s trifaznim priključkom 14 kW priključne moči.
Na višino zneska položnice električne energije poleg ustreznih glavnih varovalk vpliva še pravilna izbira števca. Izbiramo lahko med enotarifnim in dvotarifnim števcem. Enotarifni števec nam bo porabo električne energije ves čas obračunaval po enaki oziroma srednji ceni. Dvotarifni pa jo bo obračunaval po višji tarifi, ki velja v delavnikih od 6. do 22. ure, in po nižji tarifi, ki velja v nočnem času ter med vikendi in prazniki. Enotarifno obračunavanje nam bo bolj ekonomično v primeru, če bomo vsaj 65% celotne porabljene električne energije porabili v času višje tarife.
Poleg glavne zunanje električne omarice so druga pomembna točka hišnega električnega razvoda notranje razdelilne omarice. Običajno so notranje omarice vgrajene v vsaki etaži hiše posebej. Sicer pa je število in lega omaric natančno določena že v projektantskem načrtu. Glede mesta namestitve omaric je najbolje, če so te približno v središču hiše, tako, da je dolžina razvoda do vseh uporabnikov kar se da enaka. Vsi električni kabli se stekajo v notranjo razdelilno omarico. V njej se glavni tokokrog deli na več manjših. Vsaka varovalka, ki je nameščena v omarici varuje svoj manjši tokokrog in več ko je tokokrogov, bolj natančno je varovanje. Priporočljivo je, da ima vsak večji električni porabnik v hiši svoj tokokrog in varovalko. S tem je mnogo boljši nadzor nad električnimi gospodinjskimi porabniki in omogočena možnost izključitve električne energije samo za posamezen del hiše.
Električni razvod dopušča določeno obremenitev. Če ta naraste, se lahko elementi električne inštalacije pregrevajo ali celo uničijo. Za preprečitev tega poskrbijo varovalke. Avtomatske izklopne naprave v varovalkah preobremenjeni tokovni krog pravočasno izklopijo. Že nekaj časa navadne varovalke nadomeščajo inštalacijski odklopniki, poznane kot avtomatske varovalke. Klasične varovalke se uporabljajo le še v industriji ali pri opravljanju večjih del, kjer so potrebni zmogljivejši električni porabniki in je potrebna večja izklopna zmogljivost kot pri inštalacijskih odklopnikih. Poleg zanesljivosti so inštalacijski odklopniki tudi bolj praktični in preprosti za uporabo, s tem pa tudi bolj varni.
Z visokim tehnološkim razvojem električnih in elektronskih naprav so postale te tudi precej bolj občutljive na prenapetostna nihanja v električni inštalaciji. Zato je še toliko bolj pomembno, da ima praktična vsaka stanovanjska hiša vgrajeno prenapetostno zaščito.
Razen zaščite z varovalkami pred električnim udarom, je ena takšnih tudi zaščitno stikalo na diferenčni tok (FID stikalo). Deluje na principu zaznavanja tokov, ki ne tečejo skozi porabnike. Za dovolj varno upravljanje električnih porabnikov je pomembno kakšna in kje so vgrajena FID stikala. Eno stikalo je potrebno vgraditi za kopalnico, enega ali dva (odvisno od velikosti enote) 30 mA za ostale prostore, ter še skupno stikalo 300 mA na dovodne zbiralnike. Na ta način bo zagotovljeno varovanje pred udarom električnega toka kot tudi pred požarom zaradi napake na električni napeljavi.
Pri dražjih električnih ali občutljivejših elektronskih napravah lahko dodatne prenapetostne zaščite namestimo še neposredno pred njih med vtičnice in vtikače. Takšne prenapetostne zaščite imajo običajno daljinsko signalizacijo napake ali vsaj vizualno indikacijo delovanj.

Izvedba elektroinštalacije

Napeljava elektroinštalacije v novogradnji je eden od gradbenih posegov, katerega v poznejših fazah zelo težko popravljamo. Ključno je torej, da je elektroinštalacija pravilno položena že na začetku, saj se bomo le tako izognili kasnejšim resnim komplikacijam. To velja še posebej za prostore obložene s keramičnimi oblogami, kjer je vsako preurejanje napeljave električnega razvoda povezano z razbijanjem keramičnih ploščic.
Izvedba električne inštalacije je razdeljena na začetno grobo in zaključno fino izvedbo. Groba izvedba se prične takoj, ko je hiša pod streho in so zgrajene vse predelne stene. Hkrati z elektroinštalacijo se lahko pričnejo tudi vse ostale inštalacije kot so vodovodne, ogrevalne in telekomunikacijske. Na zidanih stenah so električne žice in cevi pod ometom. Pri suhomontažnih stenah pa električni razvod poteka znotraj votlih sten. Pri vseh sedanjih novogradnjah se uporablja sistem napeljevanja električne inštalacije v betonski nosilni plošči. Elektroinštalater razpelje PVC cevi po montažnem opažu tik pred betoniranjem plošče, tako da te cevi pozneje zalije beton. S tem se izogne dodatnemu delu dolbljenja kanalov po že končani betonski plošči. Pozneje enostavno samo porine električne kable po ceveh, ki so nameščene v plošči. Prednost takšne inštalacije je tudi v poznejši možnosti zamenjave kablov. Ob montaži cevi je potrebno paziti, da te na nobenem mestu niso pretlačene, niti se ne smejo poškodovati ob betoniranju plošče. Napeljava inštalacijskih cevi mora biti položena navpično ali vodoravno, nikoli pa diagonalno ali poševno. V namen lažje nadgradnje ali sanacije se inštalacijske cevi vgradijo v višini 20 do 120 cm od tal. Izključno le po stropu se inštalacijske cevi lahko polagajo po najkrajši poti. V povprečno veliki stanovanjski hiši elektroinštalater vgradi od 500 do 100 metrov različnih kablov in od 100 do 150 spojnih elementov (razdelilnih doz).
Tako pri električnih inštalacijah v industriji kot tudi v gospodinjstvu prihaja zaradi različnih vplivov (kemičnih in mehanskih) do povečanja prehodnih upornosti vodnikov, povečanja okvarne zanke in upada izolacijske upornosti. Pri napeljavi nove elektroinštalacije se lahko pojavijo različne napake v vezavah in slabih spojev med vodniki. Da se preprečijo poškodbe z električnim tokom in tudi nastanka požara, je ključnega pomena dovolj dobra zaščita pred električnim udarom.
V kuhinji naj bodo vtičnice nameščene minimalno v višini pol metra od nivoja iztoka vode in odmaknjene za pol metra vstran. Če bodo vtičnice zaščitene s pokrovčki ali bo naprava stalno priključena v vtičnici, je ta lahko odmaknjena 30 cm od nivoja iztoka vode. Kopalnica in sanitarni prostor imata izrazito povišano vlago in s tem povečan riziko pred naključno previsoko napetostjo dotika. Zaradi tega naj bodo vsi električni porabniki napajani preko preko FID stikal z diferenčnim tokom 0,03 A ali preko kratkostičnih zaščitnih stikal z diferenčnim tokom 0,03 A. Vsa stikala naj bodo nameščena na zunanji strani prostorov. V dnevni in otroški sobi ter spalnici je priporočljivo ločeno varovanje vtičnic in razsvetljave.