OBLEKA STAVBE, JE TISTO KAR DA PEČAT…

24. 10. 2022 Fasaderstvo,Gradbeništvo,Zaključna dela v gradbeništvu,Zidarstvo

Zaključni sloj fasade je glavna zaščita izolativnega sloja in konstrukcije. Zaščitna funkcija je pomembna, estetski učinek fasade pa morda še bolj, kajti v vsakem strnjenem naselju lahko opazujemo fasade v vseh mogočih barvnih kombinacijah. Večinoma prevladujejo odtenki bele in bež barve, vendar se zagotovo pa najde kakšna zelena, rumena ali vijolična fasada.

Poleg barve zaključnega sloja posvečamo pozornost tudi različnim vrstam končne obdelave in primernosti za različne tipe gradnje. Zaključni sloj fasade je namreč izpostavljen soncu, dežju, onesnaženemu zraku in temperaturnim spremembam, zato naj bo njegov tip izbran glede na vrsto gradnje in izpostavljenost omenjenim dejavnikom, prilagojen pa naj bo tudi željam investitorja glede videza. Fasada doda izjemen prispevek končnemu videzu objekta, a naj bo ne glede na želje njena funkcija predvsem zaščitna.

Poznamo različne tipe zaključnih slojev, ki lahko na začetku raziskovanja marsikoga zmedejo, saj glavni lastnosti, po katerih se končni premazi razlikujejo, sta paroprepustnost in vodoodbojnost, pozorni pa bodite tudi na odpornost proti plesni in algam, trajnost, ceno in zahtevnost nanašanja. Zaključne sloje delimo na več skupin – mineralne, akrilne, silikatne, silikonske in nanopremaze. Mineralni premazi so klasični zunanji ometi, izdelani na osnovi apna, cementa in peska. So paroprepustni in zelo dobro preprečujejo nastanek plesni in alg. Dobro uravnavajo vlago in se hitro sušijo, a niso najbolj vodoodbojni. Mineralni zaključni sloji so po zahtevnosti primerljivi z akrilnimi, ki imajo boljšo vodoodbojnost, a slabšo paroprepustnost. Dopuščajo največje število odtenkov in so dobro odporni proti mehanskim poškodbam (toča), vodi in algam. Zaradi slabe paroprepustnosti niso primerni za difuzno odprte konstrukcijske sisteme. Na montažnih objektih (pa tudi pri prenovah starejših objektov) se investitorji največkrat odločijo za silikonske ali silikatne zaključne sloje. Zunanje stene pri takšni izvedbi niso nepredušno zaprte in skozi njih se odvaja nekaj vlage iz notranjosti. So nekoliko slabše vodoodbojni, slovijo pa po zmožnosti elastičnega raztezanja, kar omogoča lepo površino brez mikrorazpok. Pomemben element pri fasadah so tako imenovani samočistilni zaključni sloji, kjer so tehnološko najnaprednejši nanopremazi. V teh premazih najdemo poleg pigmentov in veziv določene snovi (nanodelce), ki pod vplivom UV-žarkov v sončni svetlobi reagirajo s prašnimi delci na fasadi. Ti med posledično kemično reakcijo razpadejo na manj škodljive snovi. Drugi način samodejnega čiščenja, ki ga lahko najdemo v premazih, so posebne pore, skozi katere izhlapeva vodna para in odstranjuje prašne delce. Nanopremaze se priporoča kot ekonomsko smiselno izbiro predvsem na stavbah v močno obremenjenih urbanih središčih s slabo kakovostjo zraka. Onesnažen zrak je namreč eden glavnih dejavnikov za pospešeno staranje fasade, saj prašni delci na fasadi dajejo videz umazanije, njihova kemijska struktura pa reagira z zaključnim slojem in zmanjša zaščitno funkcijo fasade. Nanopremazi so dražji od drugih izvedb, a za njihovo ceno dobimo veliko – odlično paroprepustnost, dolgo življenjsko dobo in odlično odpornost.

Pri izbiri nove fasade pa moramo pozornost posvetiti tudi izbiri barve, ki naj bi bila izbrana v skladu z okolico. Fasada objekta je velika površina, ki z vpadljivo barvo vleče nase vso pozornost, ki bi jo oko sicer lahko namenilo urejeni okolici ali samemu objektu. Hiše z barvitimi fasadami so znotraj strnjenega naselja izstopajoče, zaradi neskladnosti z okolico zbujajo več dvomov kot občudovanja. Občinski prostorski načrti in drugi zakonski akti omejujejo uporabo izstopajočih barvnih odtenkov, a marsikje lahko brez težav naletimo na najbolj neposrečene barvne izbire. Močne barve so problematične tudi zaradi absorpcije sončnih žarkov; velike temne površine (rdeča, vijolična, rjava) lahko občutno prispevajo k segrevanju objekta.